Ob lepem sončnem vremenu sva šla s Šmeko na sprehod proti Ravnam in med potjo se nama je ponudil čudovit razgled na Bvaščevo skalo. Spomnil sem se zgodovine osvajanja te skale. Prva sta jo poizkušala preplezati Miha Smolej in Janez Dovžan, nekje tam, kjer je danes Direktna smer (v desni skali na sliki zgoraj na prvi strani). Rdeča črta označuje smer Teraš - Brežanj.

Ni jima uspelo priti do vrha. Preplezala sta en raztežaj v totalnem krušu. Nato smo kar precej let kasneje Borut Miklič, Rajko Lotrič in jaz prvi splezali do vrha. Začeli smo nekoliko bolj desno od tam, kjer sta poizkušala prva dva. Nato po poki pod previsi do enega ozkega kamina. Miklič je imel na glavi čelado in se z njo ni mogel zbasati v kamin. Na vrhu tega kamina je bil prvi štant. Nato se je stena nekoliko položila (slika zgoraj). Smer smo poimenovali Čebelica Maja po eni deklici s tem imenom.

Potem smo še isto leto od podna do vrha navrtali eno tehnično smer v desni skali. Navrtali smo jo s svedrovci, ki sem jih naredil sam in že kot novi niso bili najboljši. Danes so gotovo že smrtno nevarni (na zgornji sliki v desni skali preko črnih plošč).

Nato pa sta še Franci Teraš in Jernej Brežanj preplezala zajedo v levi skali (prva slika). Kasneje sem to smer opremil s svedrovci in ima bolj direktno linijo, kot sta jo splezala prva dva. To je sedaj verjetno najlažja smer v skali. Ocena je od 4 do 5. Ima štiri varovališča, jo je pa možno splezati v dveh raztežajih. Za dva raztežaja potrebujete kar nekaj kompletov, razen, če vpnete v vsak tretji klin.

Še kasneje se je skale lotil Dušan Polajnar in navrtal smer Raz. V začetku je bila to tehnična smer, pozneje pa jo je prosto ponovila Martina Čufar.

Za dodelavo novih smeri je prav gotovo najbolj zaslužen Benjamin Ravnik. Naredil jih je kar nekaj. So pa vse kar težke. Zadnje čase pa oblegata skalo dva Avstrijca. Ne vem kaj počneta in kaj sta splezala. ALi plezata že narejene smeri ali opremljata nove. Prijatelj, ki ima hiško pod skalo me sem in tja o tem obvešča. Pravi, da sta redna gosta. Skala je izpostavljena soncu in zato plezanje tudi pozimi v takem vremenu, kot je na sliki ni mučno.

Nekoliko nižje doli proti Dovjem je še eno plezališče; Urbasova skala. Tudi ta ima sončno lego. Zadnja leta je kar gužva. Tako, kot je bilo včasih na Črnem kalu. V Urbasovi skali pa smo bili vedno sami. Zelo malo ljudi je vedelo zanjo. Ker ni tako visoka, kot Bvaščeva se jo iz vasi sploh ne vidi. Od kar je označena v plezalnem vodničku je tudi pozimi vedno parkiran kakšen avto pod njo. Eden od razlogov za obiskanost je prav gotovo tudi ta, da je veliko lahkih smeri, za razliko od Bvaščeve, kjer sta opisani najlažji dve smeri.