Najbolj nori zipline
Na Učeji smo sanirali brežino. Pride mimo g. Ludvik (na sliki) in nas povabi na malico na drugo stran.
Odlična je bila. Veliko jih je že povabil. Vedno so se povabljenci premislili, ko so videli Ludvikovo napravo za vožnjo po zajli. Pri nas se je uštel, saj smo se neprestano vozili sem in tja. Potem nam je napravo vzel in kupili smo svojo. V Merkurju škripec za malto. Matjaževi punčki sta bili stari 2 leti in tudi oni dve sta se sami vozili sem in tja. Mi smo komaj še kdaj prišli na vrsto.
Zipline gre preko Učeje, 200 m visoko. Povprečna hitrost je 60 km/h. Naprava, ki jo uporablja je kolešček na zajli, dve zajlici na katere je pripeta dilca za sedet. Dilca je široka za dve osebi. Seveda ima tudi zavoro in to iz češnjevega lesa, bolje prime. Ima tudi varnostni pas. Nazaj ima drugi zipline. Zajla je privezana za staro hruško, kateri korenine zadaj štrlijo iz zemlje. Ludvik je pravil, da tudi, če hruška popusti, bi počasi drsela po pobočju, preden bi padla v grapo Učeje. Takrat pa bi bil že na tleh z mehkim pristankom. Vmes enkrat je zajla štukana in dobro te zmeče, ko se pelješ čez. Temu delu smo pravili; makadam.
Ludvik se je vsak dan z mopedom pripeljal na Učejo. Zažvižgal kozam in se po ziplinu odpeljal na drugo stran. Vse koze so ga čakale tam. Peš iz Žage je 2 uri hoje. Jeseni je samo Ludvik odpeljal svoje koze domov. Ostali jih niso ujeli, ker jih niso obiskovali vsak dan in so koze podivjale. Enkrat so nam koze med malico priredile politično preigravanje. Je Ludvik vodilni kozi vzel zvonec in ga dal drugi. Takoj sta nastala 2 tabora, levi in desni. Z rogovi so se trkale med seboj, dokler ni reda naredil Ludvik in staro vodnico brcnil v rit. Šele potem je sprejela poraz. Tretja skupina koz pa je med bojevanjem prve in druge skupine, pojedla vso hrano, ki jim jo je natresel Ludvik. Bilo je približno tako, kot bi gledali TV dnevnik.
Čez nekaj let sem ga zopet obiskal. Odkupil sem nekaj sena za popravilo brežine. V eno majhno rjuho je naložil vsaj 70 kg. Skoraj vsako bilko je posebej vstavil v rjuho in jih na sredi prepletel. Ko sem hotel na tej strani dvigniti rjuho, mi je skoraj zlomilo hrbet. Nikakor mi je ni uspelo naložiti. Potem je to storil Ludvik, čeprav je imel že krepko čez 70 let. Pravil je, da je treba imeti grif.
To je bilo nekdaj, še v starih časih, v Jugi. Normativov nismo imeli, vse je bilo dovoljeno, delo na črno je bilo legalno, davkov nismo plačevali, inšpektorjev pa ne poznali. Ta zipline ne obstaja več, postavili so cel kup novih. Verjetno pa nobeden od njih ne omogoča takih adrenalinskih užitkov, kot jih je Ludvikov.
Poglejmo si jih:
